Malo z zamudo letošnje dogajanje na morju. Tokrat z enim članom več kot lani, ostali enaki. To pomeni, da se nam je Bajčku, Pipiju, Tei in meni pridružil še Mihec. Dogovarjanja o lokaciji in logistiki so potekala dolgo, doročila pa so se zadnje minute pred odhodom. Tokrat smo za destinacijo izbrali Lanterno, ki je blizu Poreča. Seveda spet v kamp. Z Bajčkom sva šla s Cerknice kar s kolesom. Pot niti ni zahtevna, če ni 35 stopinj celzija in brezvetrje. V dolini Mirne in na Vižinado sva bila že pošteni pečenki, za nameček sva pa še zgrešila odcep za Tar in šla do Poreča, kar je pomenilo še en klanček več. Na oko okoli 150 kilomtrov in 5 ur vožnje. Bilo bi manj, če nebi imela defekta in iskala kolesarske trgovine v Postojni za nakup novih bombic in zračnic. Je kar letelo.




Tja sva prispela pol ure pred avtom, ki je bil totalno nabasan. Robe je bilo toliko, da bi rekel, da gremo za 14 dni in ne za 5. Potem smo začeli postavljati bazo, kjer sva s Pipčotem opravila večino dela. Mihec in Tea sta tako ali tako priÅ¡la le počivat in ne delat, Bajčk je bil vidno zelo utrujen, s Pipčotem sva pa pač edina, ki se nama je Å¡lo, da se Å¡otor postavi čimprej. Kljub temu, da so odprava “avto” pozabili v Cerknici kuhalnik, sem uspel narediti palačinke, ki so jih vsi pohvalili. Zvečer pa smo dobili obiske s ÄŒeÅ¡ke. Peter in sestra Zuzka (Zuzana) sta super družba in upam, da se čimprej spet srečamo. Noč je bila kmalu tu, mi pa že na svojih blazinah.

Jutro nas je zbudilo s svojim soncem, ki je Å¡otor naredil savno. Sledil je zajtrk in kopanje. Večino dneva smo preživeli ob kartah in v senci. Le Tea je bila bolj zainteresirana za barvo in se “žgala” na soncu ter se obračala kot čevapčiči na žaru. Zvečer smo igrali super odbojko z nekimi hrvati in slovenci ter neko odlično punco neznanega porekla, ki mi je odprla usta vsakič, ko mi je obrnila hrbet in sem videl tiste brazilkske kopalke na takem geÅ¡telu, ki ti vzame vse besede.

Tako nekako so izgledali tudi vsi naslednji dnevi, z minimalnim odstopanjem. Ogromno je bilo tudi popoldanskega spanja, ampak klinc, dopust je dopust. Enkrat sem šel še na kolo, do Buj in Vižinade, toliko, da sem pretegnil noge. Spodaj prilagam še nekaj slik, ki povejo več, kot besede. Le še, KOMAJ ČAKAM DRUGO LETO :)