Zadnje časa mi ne zmanjka dela, ki si ga seveda nalagam kar sam. Zraven vseh izpitov, ki jih je tokrat res veliko, počnem še s študijem povezane dejavnosti. Kolo zanemarjam, ker enostavno ni časa, energije in motivacije.

Ravno danes sem zaključil z deset dni dolgo raziskavo, ki sem jo izvajal pod mentorstvom Dr. Å arabona. Dobil sem “svoj” kabinet na faksu z nekaj laborotorijske opreme za merjenje ravnotežja. Meritev se je izvajala na tenziometrijski plošči, ki zaznava tudi najmanÅ¡e spremembe težišča, če stojiÅ¡ na njej. Naslov razsikave je bil: Merske značilnosti ravnotežja na tenziometrijski plošči. Moja naloga je bila, da sem zagotovil 30 merjencev, z vsakim od njih opravil 75-minutno meritev, ki je bila sestavljena iz 18 vaj po minuto. Merjence sem seznanil, jim demonstriral, jih zmeril ter podatke računalniÅ¡ko obdelal. Vmes je mentor že sporočil, da mogoče ne rabimo 30 merjencev, ampak naj jih bo vsaj 20, ker se je začel zavedati pomanjkanje časa. Sam sem si zadal cilj, da jih bo 30 in res jih je bilo. V tisti sobi sem bil od 10 do 12 ur na dan, kar pa je bilo tudi koristno, ker ko sem koga čakal, sem imel ljubi mir, da se učim. Tudi strokovne literature ni manjkalo v tisti sobi in za nagrado sem je nekaj dobil tudi za domov.

Druga raziskava, ki je Å¡e vedno v teku pa je bolj statistične narave in je moje oz. naÅ¡e delo t.i. “dirty work”, saj le vnaÅ¡am podatke v računalnik. Delam kadar hočem in ker čez dan ni časa, to počnem čez noč. Velike količine popitega kofeta in energy drinkov me držijo pokonci, da mi vse znese. Verjetno pa bodo kmalu dobili Å¡e več delovne sile in se bodo pritiski malo sprostili.

Izpiti mi gredo zaenkrat dobro. Za ŽMOG sem že povedal, dve devetki sem dobil pri mendžmentu športa in organizaciji športa, desetko pri medicinski rehabilitaciji, statistiko pa sem pisal danes. 24. imam še pedagogiko športa, 30. pa športno treniranje. Po izpitnem roku, enkrat v sredini julija, pa še moč in gibljivost. Če vse znese pozitivno, mi za september ostaneta še dva in s tem imam narejeno vse za nazaj, za letos ter dva za drugo leto. Ni kaj, letos sem prestavil dve brzini višje.

Čeprav je urnik res natrpan imam veliko volje, da počnem vse to. Študij gre precej lažje, ko imam v glavi le, da ga čimprej končam in grem študirat naprej. Vse raziskave so mi izjemno zanimive in se tudi vidim v tem poslu kasneje. Zato tudi študij na podiplomski ravni. Kar se kolesarstva tiče pa imam malo krize. Treniram zelo malo, skoraj nič. Priznam, da sem izgubil motivacijo in voljo do tekmovanj, treningov in vsega kar paše zraven. Po poškodbi mi ni in ni šlo, kar je seveda še dodaten razlog za stanje kakršno je. Sklenil sem, da do državnega prvenstva delam kakor mi paše, potem na morje spočiti glavo ter se kasneje odločiti, če bom še vztrajal ali bom prenehal. Polovičar ne bom.

Toliko za zdaj, uživajte v poletju.

Sicer malo z zamudo, ampak prej res nisem utegnil. Izpiti, delo in nekaj malega treningi mi ne dovoljujejo, da bi se bolj posvetil blogu, ki ga zadnje čase kar malo zanemarjam. No, kakorkoli, prejšnji vikend je bil pri meni Jure, ki je po športni naravi kajakaš na mirnih vodah. Sklenjeno sva imela stavo, da v njegovem kajaku ne zdržim 10 sekund, da se prej zvrnem. Za tiste, ki ne veste, to je zelo, zelo nestabilen kajak. Šla sva na Bled in stava je padla. V kajak sem zlezel, kot bi to počel vsak dan in notri sedel brez problema. Dobil sem stavo in posledično pizzo v Prima Veri v Izoli. Poskusil bi tudi veslati, a je bilo veslo polomljeno, zato sem ostal le pri sedenju. Malo sva še plavala in skakala v vodo, ker je tamala slikala. Nekaj jih je kar uspelo (galerija spodaj).

Naslednji dan sva pa obrisala prah iz mojih kajakov za divje vode, vzela opremo in se odpravila v 7 stopinj celzija hladno Savo. Veslala sva na brzicah pri Fuksovi brvi. Res sem užival, saj sem nazadnje veslal pred Å¡estimi leti. Kasneje sva se vrgla z mostu in skoraj zmrznila v skoraj ledeni reki. Jure je imel vsaj dolgo neoprensko obleko, sam pa sem imel le kratke hlače iz neoprena, ostalo pa izpostavljeno vodi. Brrrrr…

Nekaj sta napisala tudi:
Miha
Polona

Končani teden je bil res naporen, ker sem imel v četrtek izpit iz živčno mehanskih osnov gibanja. Izpit velja za daleč najtežjega v mojem programu, ki ga v takem obsegu opravljamo le usmerjevalci kondicijskega treniranja. Učil sem se dolgo, največ do sedaj in šel na izpit mešanih občutkov. Vedel sem, da znam, nisem pa vedel, ali bom naredil. Zadnji dan in nekaj časa na dan izpita sem misli od izpita popolnoma odklopil in šel pogumno v kabinet, meni osebno najboljšega profesorja na fakulteti. Začela se je debata in zbrano sem odgovarjal, vmes malo pomešal, se spet našel, na koncu povedal kar veliko. Začuda mi profesor reče po dobrih 20-ih minutah, da sva končala. Nisem slišal za oceno, zato sem vprašal. Malo me je stisnilo, ker sem slišal, da nihče ne konča tako hitro. Ko je povedal, da je za osem, sem bil totalno presrečen. Zelo zadovoljen sem se pogovoril s profesorjem še o možnosti opravljanja diplome pri njemu in ugotovil, da imava obojestranski interes. Super, sem si mislil.

Takoj po izpitu sem se odpravil proti obali, ker sem se imel naslednji dan, že omenjeni znanstveni sestanek. Še isti dan pa sva z Juretom pomagala pri testiranju mladih atletov na štadionu Bonifika. Nič zahtevnega, le srčni utrip sva merila otrokom, ki so izvajali različne vaje. Meritve je potrebovala Tadeja, ki dela doktorsko nalogo na fakulteti za šport.
Kasneje sem šel k Noni, pojedel večerjo in zelo kmalu zaspal.

Jutro je bil rano, saj sem vstal že pred sedmo. Nona mi je pripravila palačinke in dve kavi. Ob osmih sem bil že pri Juretu in skupaj sva šla proti Valdoltri. Ko sva prispela tja so bili že vsi v polnem teku. Prevzela sva akreditaciji in počakala na začetek. Mimogrede sem si ogledal še laboratorij, ki je res vrhunski. Brez pomisleka povem, da fiziološki in biomehanski laboratorij na fakulteti za šport v Ljubljani, ne seže niti do kolen temu. Res so se potrudili pri nabavi vrhunske opreme. Nekaj besed sem si izmenjal tudi s strokovnjakom iz Švice, ki se je zelo potrudil s predstavitvijo naprav.

Predavanja so bila v večini zanimiva in pretežno v angleščini, le nekaj je bilo obupnih. Jah, statistika mi pač ne leži, hehe. Vmes je bilo še kosilo, ves čas kava in prigrizki in tudi predavatelji se niso branili vprašanj, ki smo jih zastavljali med pavzami. Nekaj je bilo tudi poznanih, nekaj sem jih poznal navidez, nekaj pa le s knjig. Zelo sem bil zadovoljen tudi, ker se mi je predstavil sam šef tega sestanka in dekan novega študija, ki se odpira, dr. Rado Pišot.

Po predavanjih je sledila še večerja in žur. Bilo je noro! Naslednji dan še lenarjenje v Žusterni na sončku in v (žal) umazanem morju. Vseeno sede se malo ohladiti.

P.S.
Tik pred odhodom je od Jureta mami naredila svetovno lazanjo. Res svetovno!! Hvala še enkrat Urbanc familiji za gostoljubje in postrežbo.

V četrtek bom sodeloval na znanstvenem sestanku v Valdoltri, kjer bo potekala debata o novostih s športa, raziskovanja in športne rehabilitacije. Gostovali bodo številni tuji in domači strokovnjaki, obenem pa bo potekala tudi predstavitev novega študija aplikativna kineziologija 1. in 2. stopnje.

Če koga zanima več, naj si prebere tu >>>

klikni za povečavo

Končno! Dolga leta kupovanja pri mimovrste in nikoli ni bilo problemov, tokrat pa… Računalnika ni bilo do roka, niti naslednji dan kakor tudi naslednji ne.
Začel sem klicariti na sedež podjetja, kjer so mi vsak dan zatrdili, da računalnik pride tekom dneva. Minil je nov teden in počasi sem začel izgubljati potrpljenje. Ko so povedali, da ga čakajo iz tujine in da res ne vejo kdaj bo, sem takoj začel iskati alternativo. Našel sem jo pri vshop.si, ki je prodajalec le Sony Vaio računalnikov. Imel je ugodno ponudbo, ki je nisem hotel izpustiti. Tako sem dobil računalnik, ki ima proti prej naročenemu še boljši procesor, ločeno grafično kartico, Blu-ray pogon in več diska. Prišlo me je sicer okoli 200€ več, vendar sem ga dobil še isti dan, ko sem ga naročil.

Kasneje sem izvedel, da Vaiote v Mimovrste dobavlja prav vshop. Le za model, ki sem ga jaz naročil naj bi dobili iz Amerike. ÄŒez lužo pa so poslali rabljenega in Mimovrste ga je zavrnil – hvala bogu. Å e vedno bom kupoval pri njih, saj sem z vsemi drugimi produkti, ki sem jih pri njih kupil zelo zadovoljen.

Kot prvo sem se znebil programske krame, kot so preizkusni programi in antivirusi. Naložil sem svoj antivirus (Eset), ki sem ga pred kratkim kupil (Ja, kupil!), naložil Office in druge potrebne zadeve ter nato takoj začel odkrivati radosti novega računalnika. Doma naredim Å¡e Recovery diske nato pa mogoče zamenjam operacijski sistem. Preizkusil bi rad Windows 7. To se bom Å¡e odločil…

Trenutni občutki so odlični. Zaslon je res razred zase, tipkanje je popoln užitek, izgled pa je neprimerljiv s prejšnjim. Doma me čaka še Logitechova miška in nahrbtnik.

Å e slikca posneta s telefonom:

Jutri, v nedeljo 10. maja, bo v Domžalah druga tekma za slovenski pokal, ki jo organizira naš klub. Proga je speljana po gozdu Šumberg, kjer je trim steza. Lahko rečem, da je ena izmed najlepših prog, ki sem jih kadarkoli vozil. Speljana je tako, da se velikokrat proga sreča in tako gledalcem omogoči spremljanje tekmovalcev na večih koncih. Tehnično je zahtevna in ne dopušča počitka.
Brata Tancik sta se zares potrudila in si upam trditi, da na takem nivoju tekme za slovenski pokal še ni bilo! Prisotna bo kamera s TV Pika, prenos na radio Hit, merjenje s čipi, odličen ambient, dobre nagrade in lepo vreme. Skratka, obeta se spektakel!

Pridite navijat in se vidimo!

Več o sami tekmi pa tukaj >>>

Le Å¡e nekaj dni me loči od nabave novega prenosnika. Trenutni ne zadovoljuje vseh potreb in tudi hardver je začel malo “Å¡kripati”. Kar se izbire na trgu tiče gre nekako takole: HP-ja ne! Lenovo so dobri, ampak ga ima že sestra in so predragi glede na to kaj nudijo. Apple so najlepÅ¡i in tudi drugačni, kar mi je vÅ¡eč, ampak predragi. Sony Vaio pa je vse kar potrebujem. Lep, dober in ne predrag. Ostalih znamk ne bom komentiral, ker jih premalo poznam.

Odločil sem se za 16.4″ Vaiot-a, serije FW. Ima dober zaslon, (malo drugačne dimenzije kot ostali – enak televizijam), dober procesor in dovolj pomnilnika. Najbolj me je prepričala tipkovnica, kjer je vsaka tipka ločena in je tipkanje lažje. Nekako podobno, kot ima Apple. Ogledanega imam enega, pri katerem pa me moti, da je grafična integrirana, čeprav zmogljiva. Res da igric ne igram, vendar grafično bi raje imel ločeno.

Jutri grem v Ljubljano v Sony-ovo trgovino v City parku, kjer si ga bom še pobliže pogledal in se pozanimal o vseh modelih. V najslabšem primeru naročim pri mimovrste=) model VGN-FW170J/H 2,26GHz s spodnjimi specifikacijami.

Specifikacije:

model: VAIO FW
zaslon: 16,4″ WXGA++ (1600 x 900) X-black
procesor: Intel Core2 Duo P8400 (2,26 GHz, 3 MB L2 predpomnilnika, 1066 MHz FSB)
matična plošča: Mobile Intel PM45 Express nabor vezja
pomnilnik: 4 GB (2 x 2 GB) DDR2, 800 MHz (ni možnosti razširitve)
trdi disk: 320 GB SATA, 5400 obr/min
grafična kartica: nVIDIA GeForce (to je napaka – je Intel) 4500 GMHD, do 1340 MB deljenega pomnilnika

Za mano je prvi letoÅ¡nji Å¡tart. Ja, Å¡tart, ne dirka. PriÅ¡el sem sproščen, se ogrel, pogledal lepo progo in se spravil na Å¡tart brez pričakovanj. Å tartal sem dobro, se ognil padcu pred mano na prvem spustu in se v drugo polovico kroga zapeljal kar s prvimi. Neverjetni občutki, ko sem se z lahkoto vozil s prvimi, pričakoval pa sem popolno nasprotje, torej težko borbo z zadnjimi. Počutil sem se odlično. Tako sem v drugi krog krenil vodilni skupaj z Muzgo, ÄŒernilogarjem, Budinom in Mugerlijem. Slednji nam je uÅ¡el na netehničnem delu, kjer je imel “tri brzine več”. Neverjetno, kako se je samo odpeljal. Ostali smo pričeli z lovljenjem na spustu, kjer pa sem kmalu končal. V ovinek sem priÅ¡el prehitro in poletel naravnost v drevo. Zadel sem z levo roko in glavo, nato me je odbilo v zrak in sem pristal na hrbtu. PoÅ¡kodoval sem si levo dlan in prste. Skrbelo me je, da je kaj zlomljeno, saj je zelo bolelo. Prednji obroč je zvilo do konca, okvir je le ranjen, zavore pa ne delujejo več. V glavi je pa piskalo… Piiiiiiiiiiiii…

Odpešačil sem do tehnične cone s kolesom na rami, ker se ni peljalo. Takoj sem se preoblekel, vrnil številko in se odpravil domov. Roka je postajala večja in večja. Bolelo je na pritisk in nisem mogel premikati palca.

Ko bi se s tem končal danaÅ¡nji dan bi bilo super v primerjavi s tem, kar se je Å¡e zgodilo. Ko smo bili pri Pivki se je na armaturni plošči prikazalo opozorilo STOP. V rdeči barvi. Ustavili smo, začeli gledati v priročnike kaj to pomeni in upali, da se je avto “zmotil” . Že sem klel čez Renault. Avto smo ponovno prižgali in lučke ni bilo. Odpravili smo se naprej in 15 sekund kasneje spet ista zgodba. Sreča v nesreči, da sm stali na parkirišču pred železniÅ¡ko postajo. Foter je uredil vlečno službo in dobil nadomestni avto v pol ure. Za 20€ na leto, dobiÅ¡ uslugo, ko jo potrebujeÅ¡ v pol ure na nedeljo, plačaÅ¡ pa le bencin, ki ga pokuriÅ¡ v nadomestnem avtu. Å e bolje pa sem se znaÅ¡el sam, ko sem v 15-ih minutah že sedel na mednarodnem vlaku za Ljubljano. Å e sreča, ker v popolnoma novi Opel Zafiri ni bilo dovolj prostora za vse. V Ljubljani sem se stuÅ¡iral in Å¡el na urgenco. Lačen kot pes. Končno konec slabega dneva sem si mislil. O pa ja! Na urgenci najmanj 300 ljudi, 3/4 od njih narkomanov in tako slab zrak, da se mi je začelo vrteti Å¡e preden sem se jim približal. Brez pomisleka sem rekel, da raje umrem od bolečin kot trpim tukaj najmanj 5 ur.

Roka je danes bolje. Izvajal sem krioterapijo in presrečen ugotavljal, da verjetno ni zlomljeno. To je danes potrdil tudi zdravnik. Bolečina je še prisotna, ampak jutri bom že treniral na cesti. Konec tedna upam, da bom zrel za dirko v Buzetu, ki jo želim končati. Pričakovanja pa so višja, saj sem si dokazal, da se znam peljati tudi brez treningov, ki so potrebni za dobro dirkanje.

Kolesarji smo komplikatorji, to je dejstvo. Nekateri bolj pri opremi, nekateri pri prehrani, nekateri pri treningu ter nekateri kar pri vsem. Ponavadi so izjave, ki povdarjajo, da se komplicira preveč, kar na mestu, vendar pa čisto brez komplikacij pri nas ne gre. Zase vem, da določene stvari okoli trenažnega procesa in materiala morajo biti “poÅ¡lihtane”, določene pa so lahko zgolj naključne. O neke vrste komplikatorjih je že pisal Jeri. Predvsem se nanaÅ¡a na tisti del o treningu “čez mejo”. Sam si tu puščam več svobode in tudi, kot bodoči izobražen trener, vem, da je trening v osnovi čisto jasna filozofija, ki jo je potrebno prilagoditi posameznikovim potrebam, ki pa se jih ne da kvantificirati. Do neke mere že, ostalo pa je občutek, ki loči Å¡ampijone od poražencev.

Popolnoma druga stvar pa je pri meni material. Pa ne sam material, ampak njegove nastavitve. Če kolo ne dela kot se šika, ne morem dobro trenirati. Predstavljajte si, da delate intervale v rahel klanec z maksimalno obremenitvijo, potem pa vam zaradi nevzdrževanja ali slabe nastavitve preskoči veriga. Tistim, ki se je to že zgodilo in zdaj to berete, se verjetno držite za koleno in vam postaja vroče, ko se samo spomnite na bolečino, katero povzročita tista dva vijaka na opori za krmilo. Kolo mora delati in ti mora ustrazati! To je že drugo dejstvo v tem zapisu.

Po poškodbi kolena, katero upam, da sem uspešno saniral, sem zelo pozoren na postavitev blokejev na čevljih. Pod kakšnim kotom, na kakšni višini ter na kateri strani bodo postavljeni je zelo pomembno. Večina ljudi kupi čevlje ter pedala ter oboje zmontira nekje v sredino ter se vozi. Moje nastavitve pa zahtevajo vrtanje v čevlje, rezanje podplata, izdelovanje custom podložk, brusenje vijakov in točno izmerjeno postavitev na vse smeri. Če bi imel le en par čevljev bi se noga oz. sam organizem že prilagodil in bi bilo vse v najlepšem redu. Ker pa me Energija opremi z dvema paroma, se stvar malo spremeni. Projekt, ki sva ga zastavila s fotrom v naši delavnici sem malo tudi poslikal. Slike spodaj.

Bilo je že, da ja, potem ne, spet malo razmišlanja o nastopu in o plusih, minusih ter na koncu odločitev, da ne. Ne grem v Vrtojbo, ker po le enem tednu sistematičnega treninga tam nimam kaj iskati. Zadnjo piko na i, ko je padla odločitev, je prispevalo vreme. Baje bo dež. Vsak, ki že malo dlje nastopa na tekmah slovenskega pokala ve, da v Vrtojbi dež naredi ogromno materialne škode in to je davek, ki ga ne nameravam plačati z vožnjo na drugo stran Slovenije in dirkati le za trening. Ta vikend tako ostajam tekmovalno še neaktiven, začnem pa takoj ob naslednji priložnosti. Sestaviti bo potrebno tudi program dirk, ki se jih nameravam udeležiti.

Treningi trenutno potekajo dobro. Kaže se že napredek v moči, na kar je tudi povdarek. Če bo vse potekalo normalno, bom v Domžalah 10. maja nastopil kunkurenčen tekmovalni sredini. Z najboljšimi se ne bom moral kosati, ampak računam, da bom lahko dirkal normalno brez večjih težav. Naslednji cilj pa bo potem državno prvenstvo, ki bo v Breznici, kjer dobro poznam progo in jo bom še bolje spoznal. Do takrat pa bom poskušal čim več tekmovati, da čim prej ujamem tekmovalni ritem.

V Vrtojbi pa vsem veliko sreče in čim manj materialne škode.